Ego in njegove pasti
Brez občutka vdanosti.
Brez slabe vesti, ko mislite nase.
Brez slabe vesti, ko mislite nase.
Kaj je ego?
Ko se otrok rodi, se še ne zaveda samega sebe. Med prvimi stvarmi, ki se jih začne zavedati, ni on sam, kajti najprej se začne zavedati drugih. To je razumljivo, saj so oči in ušesa odprta navzven, roke se dotikajo drugih, pravzaprav so vsa njegova čutila obrnjena navzven in na zunanji svet. Tako je ob rojstvu. Otrok pride na svet in zaznava okolje, odpre oči in vidi druge, najprej se začne zavedati matere, sčasoma prepozna svoje telo, a tudi to je zunaj, je nekaj, kar pripada svetu in družbi. Tako otrok raste in se počasi začne zavedati samega sebe. Toda to je le zrcalno zavedanje. Ne ve, kdo je on sam, ve samo, kaj si mati misli o njemu. Če se mu nasmehne, če ga spoštuje, če mu reče, da je priden in lep, če ga objame in poljubi, se otrok dobro počuti sam s seboj. Skozi spoštovanje, ljubezen in skrb čuti, da je dober, čuti, da je vreden in pomemben.
Ampak ta center - ego, je le zrcalni center. Ni njegovo pravo bitje. Ne ve, kdo je, enostavno ve, kaj si drugi mislijo o njemu. In to je ego: zrcalna slika tistega, kar mislijo drugi. Če vsi mislijo, da ni ta otrok za nobeno rabo, če ga nihče ne spoštuje, se mu nihče ne nasmehne, ne dobi pohvale, potem je rojen tudi drugi ego - bolni ego: žalosten in zavrnjen, z občutkom manjvrednosti- obstaja torej zdrav in bolni ego.
Prva je mati, kajti mati na začetku pomeni svet, potem se pridružijo še drugi in svet čedalje bolj raste. In bolj ko raste, bolj zapleten postaja ego zaradi mnogih mnenj, ki jih zrcali. Zdrav ego je potreben vsakemu posamezniku, problem nastane, ko ego ni več zdrav in uravnovešen.
Ego je družbeno potreben.
In družba zelo izrazito izraža kaj in kakšni bi morali biti, da bi bili sprejemljivi ter oblikovani po merilih. Odstopanj ni. Ni v njenem interesu, da bi posameznik postal samo-poznavalec in samo-odločevalec. Zanima jo samo to, kako postati učinkoviti del nekakšnega mehanizma. Tako nam drugi dajo ego, ki sovpada z družbo, a to ni zdravi ego.
Družba ustvari ego, ker je ego lahko kontrolirati, pravi in pristni jaz posameznika pa nikoli ne more biti kontroliran. Nemogoče je upravljati s človekovim pravim jazom in zato je zelo pomembno poiskati samega sebe in svoj pravi jaz. In iz tega izhaja zdravi ego. Potrebno je spoznati sebe.
Vsi imamo dva centra, z enim smo se rodili, drugega pa so nam dali drugi. Veliko ljudi se ravno zato počuti »čudno«, kot nebi živeli pravega življenja zase, kakšnega si v resnici želijo. Pomembno je prepoznati sebe in svoja hotenja ter jih ločiti od vsiljenih hotenj okolice. Če smo zasvojeni z egom, ne moremo doseči samega sebe in ne moremo uvideti pravega sebe. Zato dandanes vlada kaos, počutimo se zgubljeno in »čudno«, nekaj je narobe in ne naravno, a ne znamo opredeliti kaj.
Potreben je pogum, stopiti je treba v neznano in za hip opustiti vse meje in predsodke. Naprej od nezdravega ega, vsakega čaka njegov pravi jaz. Center pravega samega sebe. To je prava duša in »bit« vsakega posameznika. Kot bi primerjali živo in plastično rožo. Navzven delujeta isti, a nista. Slab ego je plastična roža – mrtva, slika nečesa kar ni naravno in je brez življenja. Prava roža (z zdravim egom) cveti, diha, oddaja vonj in živi.
Ego ne sme biti indentiteta človeka, potreben je zdrav ego, ki ne prevladuje razuma in čustev
Ego pogosto išče težave. Zakaj? Če posamezniku z nezdravim egom nihče ne posveča pozornosti, njegov ego postane lačen in se vedno hrani z reakcijami drugih. Vsak, ki se zaveda samega sebe in svojega pravega centra, ne bo nikoli »beračil« na tak ali drugačen način za pozornost drugih. Ljudje, ki tako bivajo postanejo odvisni eden od drugega.
Začnite opazovati sebe in svoj ego, kdaj in zakaj se vam vklopi. Vsakič, ko se počutite slabo, prizadeto in nesrečno, poskusite ugotoviti od kje in zakaj ta občutek prihaja in ali je res vaš.
Dostikrat je vir žalosti in jeze le posledica ranjenega ega.
Tako deluje ego, zelo se zna prikriti v zavest pod pretvezo, da nam samim hoče dobro in ga je težko zaznati. Ne rabimo ga zavreči, vendar ga moramo znati obvladovati in ugotoviti, kdaj nam ne gre v korist in nas tako vedenje samo ovira. Potrebno je poslušati sebe. Sami veste, kdaj se iz vaš oglaša ego in kdaj razum ter srce.
Težko je videti svoj ego in zelo lahko ga je videti pri drugih ljudeh.
Vsi imamo v sebi vso znanje in spoznanja, kakor tudi vso ljubezen in srečo. Upravljajmo pametno z egom, razumom in srcem. To krepi naš osebni razvoj. Ljudje smo veliko več kot je naš ego in si zaslužimo vso lepoto, dobroto in ljubezen tega sveta, zato ohranjajte zdrav ego v sebi. Ta nam pomaga pravilno krmariti skozi življenje ter določiti in izpolniti cilje in želje- ego nam mora biti v oporo in ne v napoto.
Sposobnost, da imamo uravnotežen občutek svoje notranjosti in lastnega jaza, postaja vse bolj pomembna za vse nas. Brez tega zavedanja in občutka, ne moremo delovati, kot izpopoljnjena in srečna celota. Vedno bo nekaj "manjkalo". Ne bo prave zavesti, veselja, poguma in fokusa.
Zavedajte se sebe in svojega jaza.
Vsak dan lahko spremenite proces neuravnovešenega stanja in notranjega kaosa, ki se vam neopazno prikrade.
Na ta proces neravnovesja in frustracij je potrebno gledati, kot na začasno stanje, ki bo z delom na sebi, minilo. Ne pozabite, da je vsak novi dan nova priložnost za vas, da izberete in odstranite, enkrat za vselej, vse česar ne potrebujete več.
Za ego ni esence, ki bi vam ga pomagala ukrotiti. Bolj kot ste povezani z vašim višjim jazom, bolj kot slačite in spuščate plasti osebnosti, pogojenih vzorcev ter nizkih vibracij, bližje ste frekvenci s katero vibrira vaš višji jaz. In takrat ego postane služabnik, izvrševalec in skrbni sodelavec vaše duše.
